Utrinki: V sožitju z naravo

Chapada Diamantina je prava mala zelena oaza v notranjosti Bahie, približno 6 ur vožnje zahodno od Salvadorja. Gre za pokrajino z gozdnatimi hribi, planotami in številnimi rečnimi dolinami, kjer najdeš slapove, jame, soteske, ipd. Spominja na kras, ampak je pokrajina precej bolj zelena in posejana z raznovrstno floro. Od leta 1985 dalje je Chapada Dimanantina nacionalni park in ljudje tu nekako živijo v sožitju z naravo, veliko je ekoloških iniciativ in projektov za ohranitev narave. Z Ireno sva večino dni najinega postanka v Chapadi preživela v majhni vasici Capão na zahodni strani parka, za katero tamkajšnji ljudje pravijo, da ima »dobro energijo«. V vasi živi ali pa je na obisku polno novodobnih hipijev, umetnikov, obrtnikov in drugih sorodnih duš. Veliko je vegetarijanske hrane in majhnih štacun z ročno izdelanimi izdelki.

Filing tam je res dober, ljudje so sproščeni in nakulirani. Kraj ni ravno lahko dostopen, rabiš namreč malo bolj trpežen 4×4 avto, da se od glavne ceste, kjer te odloži avtobus, sploh lahko pripelješ tja (ta del opravijo domačini s svojimi starimi in na pol voznimi terenci ali kombiji).  Čez dan sva veliko hajkala po hribih ali dolinah in uživala v naravi (in ne toliko v vročini), zvečer pa hengala na glavnem placu sredi vasi, kjer je folk bodisi popival, prepeval ali plesal na forro v bližnji oštariji. V Capãu se pravzaprav ne dogaja dosti, a hkrati se prav veliko dogaja, če naju razumete… 🙂

Spala sva v super udobni pousadi z najboljšim zajtrkom ever: brazilsko sadje in sveži sokovi, kavica, kruh z jajčki, muesli s svežo banano in medom, neke vrste močnik s cimetom, banana na takšen in drugačen način, mandioka (korenina podobna sladkemu krompirju) in vse tople zadeve so se grele na zakurjenem gašperčku. V pousadi je delala tudi najbolj cute punca, 21-letna Luana (njena mama je indijanskega porekla, nekje iz severovzhoda Brazilije), s katero smo se ure in ure pogovarjali, malo v angleščini (ni znala veliko ampak se je zelo simpatično trudila) in malo v portugalščini (nisva znala praktično nič in se nisva niti trudila). Je rekla, da se je z 12 leti izpisala iz šole zato, ker se bo »od samega življenja več naučila«. In starši so ji dovolili, da se sama odloči.

Prilagava nekaj fotografij za vtis. Aja, pa voda v rekah in potokih ima zelo nenavadno rjavkasto-rdečo barvo, ki jo dobi od prsti. Domačini barvi v šali pravijo »coca-cola zero«, je pa čista in jo zelo radi pijejo. 🙂