{"id":1684,"date":"2011-04-12T22:50:56","date_gmt":"2011-04-12T22:50:56","guid":{"rendered":"http:\/\/arhiv.svetovno.si\/?p=1684"},"modified":"2011-04-12T22:50:56","modified_gmt":"2011-04-12T22:50:56","slug":"the-w","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.svetovno.si\/?p=1684","title":{"rendered":"The \u2018W\u2019"},"content":{"rendered":"

\"\"<\/a>Sli\u0161i se kot naslov kakega obskurnega trilerja, v resnici pa se tako imenuje eden najbolj znamenitih trekov v Ju\u017eni Ameriki. In zdaj je pri\u0161el na vrsto tudi za naju! Patagonija, kon\u010dno! Iz Santiaga sva poletela daaaale\u010d dol na ju\u017eno stran kontinenta v majhno mestece Puerto Natales<\/strong>, ki na prvi pogled zgleda kot nek ubogi, zakotni kraj, je pa v resnici glavno izhodi\u0161\u010de za treking aktivnosti v nacionalnem parku Torres del Paine<\/strong>. Jedro parka tvori gorski masiv Cordillera del Paine<\/em>, ki ga sestavljajo \u0161tevilni nenavadno oblikovani \u0161pi\u010dasti vrhovi. W trek<\/strong> je ve\u010ddnevni hajk, ki te popelje od ene do druge strani masiva (mo\u017eno je prehoditi tudi celotno pot okrog), ime nosi pa po svoji obliki, saj na planinskih kartah smer poti zgleda kot \u010drka W.<\/p>\n

\"\"<\/a>
w trek na karti<\/figcaption><\/figure>\n

Trek tehni\u010dno sicer ni zajeban (ni to nobena alpinisti\u010dna ekspedicija), vsaj v ve\u010dini delov ne. Poti so speljane tako, da se nekako v polkrogu \u00bbsprehodi\u0161\u00ab do glavnih naravnih znamenitosti parka (ledenik Grey, dolina Valle de Franc\u00e9s in vrhovi Torres del Paine – vsaka na svojem \u00bbzgornjem koncu \u010drke W\u00ab). Hodi se ve\u010dinoma po dolinah ob \u0161tevilnih ledeni\u0161kih jezerih, medtem, ko ima\u0161 okoli sebe vseskozi prisotne veli\u010dastne gore. Je pa zaradi svoje dol\u017eine (76 km) in zahtevnih vremenskih razmer to kar projekt, \u010de gre\u0161 na pot seveda samostojno. Spi se bodisi v kampih ali planinskih ko\u010dah (po \u0161pansko refugio<\/em>).<\/p>\n

Priprave, priprave\u2026<\/strong><\/span><\/p>\n

Matr, tolk besno pa \u017ee dolgo nisva planirala. Midva sva se treka lotila v za\u010detku aprila, ko je na ju\u017eni hemisferi jesen, torej izven visoke sezone, kar je super. Manj folka, ve\u010d fleksibilnosti in mo\u017enosti za rezervacije no\u010ditev (\u010deprav je bilo v tistem \u010dasu nekaj refugiov \u017ee zaprtih). Jesen pa seveda pomeni tudi manj mo\u017enosti za ugodno klimo, april je v resnici skrajni cajt. In kot omenjeno je vreme dale\u010d najpomembnej\u0161i faktor, saj je zelo spremenljivo in ga je nemogo\u010de napovedati. Brutalen veter (hitrosti tudi ve\u010d kot 150 km\/h), in obilen sneg te lahko doletita kadarkoli v letu, izven poletnih mesecev je vreme hladnej\u0161e in bolj mokro (\u010deprav manj vetrovno, baje). Na vpra\u0161anje \u00bbkak\u0161no bo jutri vreme?\u00ab ti nih\u010de ne zna odgovoriti ali pa je odgovor \u00bbtu se o vremenu ne pogovarjamo\u00ab. <\/p>\n

Prvo vpra\u0161anje, ali spati v refugiih ali kampih? Irena v teh razmerah ni hotla spati v \u0161otoru, zato je bila odlo\u010ditev jasna. In kot se je kasneje izkazalo, tudi pravilna, ne samo zaradi manj\u0161ega obsega prtljage (\u0161otor, armafleks, debelej\u0161e spalke), kar ti na ve\u010ddnevnem hajku zelo olaj\u0161a \u017eivljenje. Je pa spanje v refugiih bistveno dr\u017eaje od spanja v kampih (v povpre\u010dju sva pla\u010dala 30-40 USD za no\u010ditev). Trade-off pa\u010d\u2026<\/p>\n

Kaj vzeti s sabo? Ker nisva hotela pla\u010devati hrane in posteljnine v refugiih, sva s sabo vzela svoje spalke, komplet hrano in kuhalno opremo (gorilnik, posoda, plinske bombice), ki sva jo rentala v Puerto Natalesu. Planirat hrano je cela znanost! Ne vzeti preve\u010d in niti slu\u010dajno ne vzeti premalo. Kva jest za zajtrk, kaj za kosilo, kaj za ve\u010derjo? Za vsak dan posebej. In podobno. Na koncu je najin petdnevni jedilnik v osnovi sestavljal: ovsene kosmi\u010de za zajtrk (bljak!), suho salamo, sir in krekerje za kosilo, razno razne instant jedi za ve\u010derjo ter celo armado energy barov, suhega sadja in grickalic za vmes. Sve\u017eo pitno vodo si lahko na sre\u010do na\u0161el na vsakem koraku v obliki studencev s super okusno ledeni\u0161ko vodo.<\/p>\n

Tako sva en cel dan v Puerto Natalesu posvetila pripravam, ki so vklju\u010devale zbiranje informacij, izbor oblek, nabavo hrane, rentanje manjkajo\u010de opreme in na koncu skrbno pakiranje ruzakov (refugie sva rezervirala \u017ee prej). V najinem hostlu so vsak dan organizirali celo brezpla\u010dni seminar, kjer smo lahko dobili prakti\u010dno vse informacije o planiranju in treku. Velik sva se nau\u010dila!<\/p>\n

Vremenski obeti niso bili ni\u010d kaj dobri. V Puerto Natalesu je divje scalo in pihalo. Dan pred odhodom je v najin hostel prispela ekipa hajkerjev, ki je ravno opravila W trek. Prve tri dni so imeli krasno vreme, son\u010dek, ful toplo, hodili so v kratkih rokavih, itd. Zadnji dan jim je pa sredi no\u010di nasulo za ve\u010d kot meter snega. Oni so kampirali in zjutraj so se morali prakti\u010dno izkopati ven iz \u0161torov. Tip, ki nama je to razlagal, je bil vidno zdelan, a vseeno zadovoljen\u2026 \u00bbVreme nam je totalno pokvarilo dan, do Torresov niti slu\u010dajno nismo uspeli prilesti in vmes me je bilo \u017ee kar po\u0161teno strah, ampak je bila super izku\u0161nja.\u00ab Na koncu pa \u0161e: \u00bbZdaj se ga gremo pa v o\u0161tarijo brutalno na\u017eret in napit.\u00ab Jao, jao\u2026<\/p>\n

Prvi dan: Lepo na izi do ledenika Grey, prve atrakcije treka<\/strong><\/span><\/p>\n

Navsezgodaj zjutraj je bus v mestu pobral vse hajkerje in nas odpeljal do parka. Do \u0161tartne to\u010dke treka smo morali \u0161e z ladjico prek jezera. Vreme je izgledalo bolj bogo. Precej obla\u010dno, a vsaj scalo ni in ni pihalo. Na vhodu v park nam je eden izmed park-rangerjev opisal trenutne razmere na treku. Del poti, ki vklju\u010duje vzpon do znamenitih vrhov Torres del Paine, je bil zaradi snega zaprt (se spomnite tistih hajkerjev dan prej?). Joj, kaj vse nas \u010daka! \u0160e dobro, da smo \u0161tartali na \u010disto drugem koncu treka in tako lahko upali, da se bodo razmere v tistih \u0161tirih dneh, kolikor bomo rabili do tja, izbolj\u0161ale.<\/p>\n

Hoja prvi dan ni bila kaj dosti naporna in pretresljiva, \u010deprav sem ene 20 minut po \u0161tartu ugotovil, da sem na ladjici pozabil svojo kapo in rokavice. Fuckin’ brilliant! To me je spravilo v grozno slabo voljo, a dan kasneje mi je en izmed zaposlenih v refugiu \u0161enkal kapo.<\/p>\n

\"\"<\/a>\"\"<\/a><\/p>\n

Hajk smo opravili v cca. 3,5 urah, nekaj vzponov in spustov, ni\u010d stra\u0161nega. \u017de na pol poti smo lahko v daljavi videli gromozanski ledenik Grey<\/strong> in turkizno-modre ledene kose, ki so plavali po jezeru Grey, ob katerem smo hodili. Pogled na ledenik je bil res veli\u010dasten. Ledena gmota se je iz nevidnih vi\u0161av (vse je bilo v oblakih) spu\u0161\u010dala direktno v jezero. Patagonijsko ledeno polje, katerega del je tudi ledenik Grey, je bojda tretji najve\u010dji ledeni masiv ne svetu (takoj za Zemljinim ju\u017enim in severnim polom) in pokriva velik del ju\u017enega \u010cila.<\/p>\n

\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a><\/p>\n

Prvi dan sva spala v refugiu blizu ledenika. V super spro\u0161\u010deni atmosferi ob toplem ga\u0161per\u010dku in reggae muziki v ozadju, smo hajkerji pri\u010dali med sabo in se spoznavali. Tisti dan se nas je na celotni W trek spravilo ene 15 in z ve\u010dino sva se naslednjih pet dni pogosto sre\u010devala bodisi na poti ali pa v refugiih, kjer smo spali oz. se zadr\u017eevali zve\u010der. To, da sva spala v refugiih je bila ZELO dobra odlo\u010ditev (ja, vem Irena), vsako jutro sva na poti namre\u010d gledala mrke in neprespane obraze folka, ki je preno\u010deval v mrzlih in pogosto tudi premo\u010denih \u0161otorih, medtem, ko je zunaj besno tulil veter.<\/p>\n

\"\"<\/a>\"\"<\/a><\/p>\n

Drugi dan: Nazaj do izhodi\u0161\u010da, vreme je prvi\u010d pokazalo zobe<\/strong><\/span><\/p>\n

Drugi dan smo od \u00bblevega konca W-ja\u00ab backtrackali nazaj do izhodi\u0161\u010da. Ni\u010d posebnega, imeli smo celo nekaj trenutkov sonca. Ideja je bila, da na\u0161paramo mo\u010di za naporni tretji dan, ko naj bi nas \u010dakalo od 9 do 11 ur hoje. Tisti dan sva dobila svojega treking kompanjona, Nemca Jana, ki je imel no\u010ditve enako splanirane kot midva. Prijeten tip. In zelo resen glede tega, koliko plasti obla\u010dil mora imeti v danem momentu na sebi. \ud83d\ude42<\/p>\n

Popoldne se je prvi\u010d zares po\u0161teno ulilo. Tudi veter je pritisnil. Mi smo bili na sre\u010do \u017ee varno v refugiu in skozi okno opazovali dva Japonca, ki sta se sredi najhuj\u0161ega naliva trudila postaviti \u0161otor v sosednjem kampu. Ne samo, da ga nista znala pravilno postaviti, veter jima je opremo odpihnil na pet razli\u010dnih koncev. Na koncu sta vse skupaj pograbila in zbe\u017eala v refugio na suho. Pateti\u010dno.<\/p>\n

\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a><\/p>\n

Tretji dan: Po de\u017eju posije sonce!<\/strong><\/span><\/p>\n

Ura je osem zjutraj, porridge se \u017ee prebavlja in mi smo pripravljeni na \u0161tart. Vreme je bilo zjutraj grozno. De\u017e in veter, vmes pa celo ledeni de\u017e. Sunki vetra so bili na momente tako zelo mo\u010dni, da nas je med hojo kar premetavalo.<\/p>\n

A na sre\u010do je v roku dveh ur, ko smo se pribli\u017eali naslednji atrakciji parka, dolini Valle Franc\u00e9s<\/strong>, nehal scat in je posijalo sonce. Kar naenkrat se nam je odprl pogled na gorovje Cuernos del Paine<\/strong> (cuernos<\/em> = rogovi). Zakon. Vreme se je kon\u010dno malo skuliralo. \u010ceprav je bilo tu in tam \u0161e vedno obla\u010dno in je veter \u0161e kar prbijal, je bilo nebo ve\u010dinoma jasno. In razgledi fantasti\u010dni. Dolina Valle Franc\u00e9s je neke vrste obvezen \u00bbside-trip\u00ab celotenga W treka, ki se zarije direktno v osr\u010dje gorskega masiva. Pot je ful lepa in prvi del poteka direkt po vrhu velikanske kamnite morene, ki jo je oblikoval ledenik. Medtem ko se postopoma vzpenja\u0161 po dolini navzgor, te na eni strani spremlja pogled na ledenik Glaciar del Franc\u00e9s<\/strong>, na drugi pa vrhovi gorske verige Los Cuernos. Pogled \u010dez ramo ti pa navr\u017ee \u0161e ledeni\u0161ka jezera v ni\u017einah parka. Noro lepo.<\/p>\n

\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a><\/p>\n

Hajkal smo samo do polovice doline. Naprej proti notranjosti je bilo namre\u010d \u010dedalje ve\u010d snega in tudi vreme ni ni\u010d kaj dobro zgledalo v tisto smer. Na poti navzdol me je kar naenkrat za\u010del bole\u010de \u0161pikat v desnem kolenu. Po ene desetih minutah je bole\u010dina postala \u017ee tolk neznosna, da smo se morali ustavit in vzet ene polurno pavzo. Kva pa je to zdej? Do naslednjega refugia smo mel \u0161e pribli\u017eno tri ure hoje in bilo je kar velik matranja, ki ga je rahlo ubla\u017eil en nalgesin\u010dek. Zve\u010der se je spet uscalo.<\/p>\n

\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a><\/p>\n

\u010cetrti dan: Spet\u2026 de\u017e!<\/strong><\/span><\/p>\n

Vreme je bilo cel dan dokaj konsistentno \u2013 ves cajt je namre\u010d scalo! Na sre\u010do je bila pot tisti dan spet bolj migriranje iz enega refugia v drugega, tako da de\u017e kaj dosti ni pokvaril. Bila pa sva precej mokra. In mene je \u0161e kar zajebavalo koleno, predvsem po klancih navzdol, ob pregibu noge.*<\/p>\n

Zadnji dan je bil tako namenjen glavni atrakciji parka – vzponu do to\u010dke Mirador Las Torres<\/strong>, s katere se odpre razgled na znamenite zob\u010daste vrhove Torres<\/strong> (stolpi po \u0161pansko). In \u010de je le mo\u017eno ob son\u010dnem vzhodu, ko je najlep\u0161e. Refugio, ki se nahaja na pol poti do Miradorja, je bil zaradi nizke sezone \u017ee zaprt, zato smo morali prespati \u010disto dol v ni\u017eini. Da bi dosegli cilj ob son\u010dnem vzhodu, bi se tako morali na pot podati ene tri ure prej (v temi). Yeap, you gotta do what you gotta do.<\/p>\n

Aja, ker so tudi tisti refugio, v katerem bi morala spati predzadnji dan, zaradi konca glavne sezone pred\u010dasno zaprli, so nas za isto ceno nastanili kar v sosednjem, super luksuznem hotelu. Groovy. Namesto skupne sobe s pogradi, sva tako dobila svojo sobo s kopalnico, v kateri sva se hitro udoma\u010dila kot tanajve\u010dja cigana, hehe. No, zaradi adrenalina in prevelike anticipacije pred prihajajo\u010dim dnem, sva vseeno grozno slabo spala. \u0160koda.<\/p>\n

\"\"<\/a>\"\"<\/a><\/p>\n

* Da \u017ee kar tukaj razlo\u017eim razplet te zgodbe \u2013 \u010dez nekaj dni sem v El Calafateju obiskal travmatologa, ki mi je razlo\u017eil, da gre najverjetneje za ko\u0161\u010dek odlomljenega meniskusa, ki se je nekje v kolenu \u00bbzataknil\u00ab. \u0110izs! In mimogrede za vse tiste, ki ne veste, pred letom in pol sem imel operacijo levega, torej drugega, kolena zaradi strgane kri\u017ene vezi, ki je zdaj ve\u010d ali manj rehabilitirana. No, ker se kaj dosti v tistem trenutku ni dalo narediti, mi je travmatolog dal nekaj napotkov, kako naprej, in to je bilo to. Naslednja dva tedna trekanja v Patagoniji sta bila precej te\u017eavna in bole\u010da. A kasneje, ko sva bila \u017ee na Novi Zelandiji, je te\u017eava kar naenkrat minila. Kar je za tako vrsto po\u0161kodb bojda tudi obi\u010dajno\u2026 tolk o tem.<\/em><\/p>\n

Peti dan: Zmaga!<\/strong><\/span><\/p>\n

Ob \u0161tirih zjutraj smo se tako vsi zblojeni (spali smo, kot re\u010deno, zaendrek), s pri\u017eganimi headlampi in minimalno opremo (ostalo smo pustili v refugiu) odpravili na pot. Kar bo pa bo. Mogo\u010de ne bomo videli ni\u010desar, mogo\u010de bomo imeli pa sre\u010do. Vreme je bilo presenetljivo mirno in celo zvezde so se vidle. Dober znak. Po za\u010detnem, dokaj \u017eiv\u010dnem hajkanju, smo se hitro privadili na popolno temo in kasneje je hoja postala kar prijetna, celo spokojna. Seveda ob tisti uri nikjer ni bilo \u017eive du\u0161e in zelo pozorno smo spremljali markacije na poti, da ne bi \u010desa falili.<\/p>\n

Po dveh urah hoje smo pri\u0161li do kampa pred \u00bbodcepom\u00ab do Torresov, kjer so preno\u010devali ostali hajkerji, in nekateri so bili \u017ee pokonci. Od kampa naprej se je pot strmo dvignila po kamniti stezi, vi\u0161je proti vrhu je bilo treba tudi gaziti po snegu, a ni bilo krize. Vsega skupaj \u0161est ljudi nas je v popolni ti\u0161ini korakalo en za drugim v pri\u010dakovanju na\u0161ega zadnjega cilja. Ko smo po eni uri vzpenjanja kon\u010dno pri\u0161li na vrh do Miradorja (bili smo prvi), je bila \u0161e vedno no\u010d, a lahko smo videli temne obrise Torresov nekaj sto metrov stran. Ne nebu kakih besnih oblakov ni bilo videti. Yes, zgleda, da se nam bo le usralo. <\/p>\n

Tako. Preostalo nam ni ni\u010d drugega, kot da si je vsak poiskal kako udobno skalo v zavetrju in \u010dakal. Scena je bila \u010dist huda. Popolna ti\u0161ina, le ob\u010dasno mrmranje kakih hajkerjev in rahlo \u0161umenje svinjsko mrzlega vetra. Ko se je po\u010dasi za\u010delo daniti in se je v daljavi \u017ee videla jutranja svetloba, so pred na\u0161imi o\u010dmi vrhovi Torresov po\u010dasi, po\u010dasi dobivali \u010dedalje bolj izrazito barvo. Temno plava, siva, rde\u010dkasta in na koncu \u017eivo oran\u017ena, ko so kamnite \u0161pi\u010dke obsijali prvi jutranji \u017earki. Zmaga.<\/p>\n

\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a><\/p>\n

Epilog<\/strong><\/span><\/p>\n

W trek je naporna avantura. \u010ce odmislimo seveda stres zaradi hekti\u010dnega vremena, je bilo najbolj te\u017eavno ve\u010ddnevno prena\u0161anje te\u017eke opreme. Bole\u010de rame, zmatrane noge in, v mojem primeru, tudi po\u0161kodba (prav gotovo posledica troganja te\u017eke krame). Zato je treba take hajke do potankosti splanirati. Na najino sre\u010do je Irena prava ninja, kar se ti\u010de planiranja. In na koncu smo, kljub pogostemu de\u017eju, imeli ravno v pravih momentih totalno sre\u010do z vremenom \u2013 ko smo hajkali do glavnih atrakcij parka. In take prizore vidi\u0161 redkokje drugod na svetu.<\/p>\n

No, smo nazaj v Puerto Natalesu, zdaj se ga gremo pa tudi mi brutalno na\u017eret in napit. \ud83d\ude42<\/p>\n

\"\"<\/a><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Sli\u0161i se kot naslov kakega obskurnega trilerja, v resnici pa se tako imenuje eden najbolj znamenitih trekov v Ju\u017eni Ameriki. In zdaj je pri\u0161el na vrsto tudi za naju! Patagonija, kon\u010dno! Iz Santiaga sva poletela daaaale\u010d dol na ju\u017eno stran kontinenta v majhno mestece Puerto Natales, ki na prvi pogled zgleda kot nek ubogi, zakotni […]<\/p>\n","protected":false},"author":3,"featured_media":1717,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[24,47,41,49],"tags":[42,46,26],"class_list":["post-1684","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-aktivni-dopust","category-cile","category-into-the-wild","category-patagonija","tag-gore","tag-gozdovi","tag-treking"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.svetovno.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1684","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.svetovno.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.svetovno.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.svetovno.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/3"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.svetovno.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=1684"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.svetovno.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1684\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.svetovno.si\/index.php?rest_route=\/"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.svetovno.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=1684"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.svetovno.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=1684"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.svetovno.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=1684"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}