{"id":3896,"date":"2012-05-15T08:22:52","date_gmt":"2012-05-15T08:22:52","guid":{"rendered":"http:\/\/arhiv.svetovno.si\/?p=3896"},"modified":"2012-05-15T08:22:52","modified_gmt":"2012-05-15T08:22:52","slug":"okoli-najvisje-gore-sveta","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.svetovno.si\/?p=3896","title":{"rendered":"Okoli najvi\u0161je gore sveta"},"content":{"rendered":"

\"\"<\/a>O trekanju v Himalaji verjetno sanja vsak, ki je zaljubljen v gore. No, tudi \u010de nisi lih zaljubljen v gore, je ideja o hajkanju v tem delu sveta noro mamljiva. \u010ce si \u017ee ravno tam in ima\u0161 \u010das. \ud83d\ude42 Sredi najine Indije je padla odlo\u010ditev, da pi\u010diva v Nepal. Kolega Andy iz Kanade, ki me je prvotno navdu\u0161il za to, se je tja ravno odpravljal, in zato sva tudi midva z Ireno najin schedule<\/em> probala prilagodit temu, da bi se jaz z Andyjem eventualno dobil in \u0161el z njim na enega izmed bolj zajebanih trekov, natan\u010dneje v Everest Region<\/strong> ali Khumbu<\/strong> (po nepalsko), torej v obmo\u010dje najvi\u0161je gore na svetu. Na \u017ealost se z Andyjem ni iz\u0161lo, v Indiji si ne more\u0161 kar tako na hitro vsega pogledat, saj se ti scufa od napora, povrh pa me je zastrupitev s hrano v Hampiju tolk zdelala in mi pobrala energije, da sem v Katmanduju rabil \u0161e kak dan ali dva, da sem pri\u0161el vsaj na 3\/4 normalnega po\u010dutja. Andy je bil takrat \u017ee besno v gorah. \u0160koda, i’m on my own then\u2026<\/em><\/p>\n

Everest Region<\/strong><\/span><\/h2>\n

Da za za\u010detek mal opi\u0161em ta kon\u010dek Nepala. Everest Region je ena najpopularnej\u0161ih treking destinacij v Nepalu. Prvi\u010d, zaradi noro lepih gora seveda, hajka se namre\u010d v osr\u010dju Himalaje in vseskozi te obdajajo pet, \u0161est, sedem ali celo osem tiso\u010daki z Everestom na \u010delu (\u010deprav je veliko drugih vrhov, ki so na pogled lep\u0161i). Drugi\u010d, zaradi ob\u010dutka odmaknjenosti od civilizacije, 14 ali ve\u010d dni brez telefona, interneta, televizije\u2026 Tretji\u010d, zaradi samega izziva, saj se ve\u010dino \u010dasa hajka na vi\u0161ini med 3500 pa vse do 5500 metrov, v zahtevnih vremenskih razmerah. In \u010detrti\u010d, zaradi bogate zgodovine alpinizma in kulturne dedi\u0161\u010dine tamkaj\u0161njega prebivalstva, ki te spremljata na vsakem koraku.<\/p>\n

Kar Everest Region naredi bolj \u00bbekskluzivnega\u00ab od \u0161e bolj popularnih treking regij okoli gorovja Anapurne v centralnem delu nepalske Himalaje, je tudi te\u017eja dostopnost, saj se mora\u0161 za prihod v mestece Namche Bazaar<\/strong> (kratko Namche), kot glavnega izhodi\u0161\u010da za \u0161tevilne poti v regiji, ali podati na te\u017eek \u0161estdnevni hajk iz mesta Jiri ali pa vzeti relativno drag let, ki te \u00bbdostavi\u00ab v Lukli, dva dni hoje stran od Namcheja. Zaradi tega v Everest regiji zaenkrat \u0161e ne vidi\u0161 \u00bbhord Izraelcev\u00ab, kot bi rekel Andy, in je vse skupaj zato bolj \u00bbromanti\u010dno\u00ab. Je pa, kot re\u010deno, Everest Region \u0161e vedno treking destinacija svetovne klase in najbolj prometna \u0161pura je tista, ki vodi iz Namcheja navzgor po dolini Lobuche do tako imenovanega Everest Base Camp<\/strong>-a (EBC), glavne baze ekspedicij, ki se odpravljajo na vrh Everesta. Na tej poti vidi\u0161 veliko organiziranih treking skupin, najve\u010d iz ZDA, Kanade, pa tudi Rusije in Japonske. Kar presene\u010da je, da ne vidi\u0161 veliko Nemcev\u2026 \ud83d\ude42<\/p>\n

Priprave v Katmanduju<\/strong><\/span><\/h2>\n

Moj plan je bil leteti v Luklo, trekati 14 dni ali ve\u010d in se vrniti nazaj spet z letalom. Rezervirati letalsko karto (dva dni pred odhodom) je bilo \u0161e najla\u017eje. Ker pa sem bil odlo\u010den hajkat sam, torej brez vodi\u010da (ali\/in nosa\u010da), je to terjalo kar precej nervoznih miselnih naporov ter letanja gor in dol po Katmanduju v samo treh dneh, ki sem jih imel na voljo (to, da me je Irena povrh vlekla \u0161e na oglede znamenitosti po mestu in okolici, ni ravno pomagalo). \u0160e dobro, da sem se vsaj uspel po telefonu sli\u0161at z Andyjem, predno je zginil v gore, in tako dobit nekaj klju\u010dnih napotkov. Eden izmed njih je bil tudi nakup knjige Trekking in the Everest Region<\/em> zalo\u017ebe Trailblazer<\/em> – zelo, zelo dober vodi\u010d z noro velik detajlov in koristnih informacij, ki slu\u017eijo pred in med potjo. Potem, ko sem imel zrihtano vse, kar se ti\u010de opreme, dovoljenj, hrane in zdravil, mi je preostalo samo \u0161e vpra\u0161anje, s kom bom trekal. V principu lahko okoli Everesta treka\u0161 sam, na vseh poteh so nanizane planinske ko\u010de (ang. lodge<\/em>), kjer dobi\u0161 posteljo in hrano. Poti so dobro shojene, saj jih lokalni prebivalci uporabljajo \u017ee stoletja, orientacija tudi nikoli ne bi smela biti problem, povrh pa na poti vedno sre\u010da\u0161 nekoga, ki ga lahko vpra\u0161a\u0161 za smer\u2026 Mora\u0161 pa obvezno trekat v dru\u017ebi \u0161e z nekom, kar je po svoje logi\u010dno, saj je bolj varno. V iskanju svojega \u00bbtreking partnerja\u00ab sem imel nenormalno sre\u010do. Na oglasni deski enega izmed popularnej\u0161ih guest house<\/em>-ov v mestu sem pustil listek s sporo\u010dilom, da pa\u010d i\u0161\u010dem nekoga, ki bi \u0161el z mano trekat od takrat in takrat naprej, po pribli\u017eno tej in tej ruti, ipd. Oglasil se mi je en Ameri\u010dan z imenom Farokh (ne ravno tipi\u010dno ameri\u0161ko ime), na prvi pogled simpati\u010den tip, ki pa se je na koncu izkazal kot ZELO DOBER treking kompanjon in tudi frend\u2026<\/p>\n

Touch-down v Lukli in aklimatizacija v Namcheju<\/strong><\/span><\/h2>\n

Uf, takega leta pa \u0161e ne. Z majhnim motornim letalom smo iz Katmanduja poleteli okoli 6.30 zjutri. Prvih deset minut smo skozi okno letala lahko gledal zamegljene hribe in doline, v naslednjih petih minutah so se v daljavi za\u010dele prikazovati velikanske gore, v naslednjih petih minutah so nas naokoli in naokoli popolnoma obdajale gore, plus za\u010dela nas je premetavati grozna turbulenca, potem pa kar naenkrat BAAM! in pristali smo v Lukli<\/strong>. Kej tacga! Letali\u0161\u010de je prov sme\u0161no, le\u017ei na vrhu hriba, pista pa je speljana strmo navzgor po klancu. Ni \u010dudno, da nosi oznako \u00bbnajnevarnej\u0161ega letali\u0161\u010da na svetu\u00ab. En Izraelc na letalu je med pristankom kar skup padel, tudi Farokhu je bilo grozno slabo. Res neverjetno. Ko stopi\u0161 ven iz letala, te scena kar mal hipnotizira. V 20 minutah z vi\u0161ine 1300 na 2800 metrov, torej na vi\u0161ino Triglava prakti\u010dno, vsepovsod zasne\u017eene gore, zadiha\u0161 mrzel zrak, in ko stopi\u0161 na \u00bbterminal\u00ab po svojo prtljago, tam mrgoli lokalcev, ki i\u0161\u010dejo delo in se ponujajo kot vodi\u010di ali nosa\u010di. Pa smo v Himalaji jebemti!<\/p>\n

\"\"<\/a>
letali\u0161\u010de v Lukli<\/figcaption><\/figure>\n

Ko sva pri\u0161la k sebi in pojedla fru\u0161tek sva pi\u010dila na pot. \u017de po nekaj minutah hoje sva bila totalno hepi, ful nama je dogajal zarad gorskega okolja in lepega, son\u010dnega vremena. V tem delu poti je sicer vsepovsod polno lokalnega \u017eivljenja, vasi in polj, pokrajina pa hribovita in zelena. Na poti je bilo kar prometno, poleg treking grup so se gor in dol stalno podili nosa\u010di in karavane natovorjenih osli\u010dkov ali dzo<\/em>-jev (me\u0161anec med kravo in jakom, ki \u017eivi v vi\u0161jih legah). \u0160e ena posebnost tega dela sveta, ki je takoj padla v o\u010di, je tudi mo\u010dna prisotnost tibetanskega budizma. Na poti te namre\u010d stalno spremljajo stupe<\/em>, molitvene zastavice in kamni mani<\/em> z vklesanimi budisti\u010dnimi mantrami. Tu torej \u017eivijo \u0160erpe, staro tibetansko ljudstvo, ki je de\u017eelo naselilo nekaj sto let nazaj. Ljudje so noro prijazni in ljubeznivi, vedno se ti lepo nasmehnejo in odzdravijo z odkritosr\u010dnim namaste<\/em> (kar v poenostavljenem prevodu pomeni \u00bbdober dan\u00ab, nekoliko bolj poglobljenem pa \u00bbpozdravljam bo\u017eansko v tebi\u00ab). \u0160erpe so si v zadnjih sto letih utrdili renome odli\u010dnih alpinistov in vodi\u010dev, ki spremljajo prakti\u010dno vse resnej\u0161e ekspedicije v Himalajo. To jim je uspelo predvsem zaradi dobrega poznavanja gora in telesne pripravljenosti, saj fizi\u010dno zelo dobro prena\u0161ajo ekstremne vi\u0161inske razmere. Ker so njihove usluge v okviru ekspedicij za nepalske razmere zelo dobro pla\u010dane, povrh pa dobro izkori\u0161\u010dajo denar od nara\u0161\u010dajo\u010dega turizma v regiji in \u0161tevilnih donacij iz tujine, so si v tem, na pogled zelo negostoljubnem delu sveta ustvarili relativno dobro \u017eivljenje.<\/p>\n

\"\"<\/a>
karavana natovorjenih osli\u010dkov na poti<\/figcaption><\/figure>\n

\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a><\/center><\/p>\n

S Farokhom sva ve\u010dino dneva med hojo pri\u010dala vsak malo o sebi, da sva se bolje spoznala. Tip je po rodu Iranec (od tod torej ime) in njegova familija je sredi osemdesetih med vojno z Irakom emigrirala v ZDA in se tam ustalila. Farokh zdaj \u017eivi v San Franciscu, kjer je bil do nedavnega zaposlen kot account manager<\/em> pri neki software<\/em> firmi, potem pa dal odpoved in zdaj svobodno potuje po svetu. Kot mi vsi ostali\u2026 \ud83d\ude42<\/p>\n

Dan sva zaklju\u010dila v vasi Bengkar<\/strong> na pol poti med Luklo in Namchejem. Nastanila sva v najinem prvem lodge<\/em>-u, precej simpl domu neke tri\u010dlanske, ful prijazne \u0160erpa familije. Sploh petletni sin\u010dek Sonam je bil noro lu\u0161ten, znal je kar nekaj angle\u0161kih besed in tako smo lahko cel ve\u010der vadili iz njegove angle\u0161ke knjigice\/slikanice\u2026 \u00bbEliphant, monkee, iceeee creeeeeeeaaaaam\u2026\u00ab.<\/p>\n

\"\"<\/a>
Sonam in Farokh med jammingom<\/figcaption><\/figure>\n

\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a><\/center><\/p>\n

Naslednji dan je pot ve\u010d ali manj potekala gor in dol po ozki ter lepo pora\u0161\u010deni dolini reke Dudh Kosi, nakar se je proti koncu z vi\u0161ine 2700 metrov hitro in strmo dvignila navzgor na vi\u0161ino 3500 metrov do mesteca Namche Bazaar<\/strong>. Tu sem prvi\u010d po\u0161teno zadihal, za\u010dutil te\u017eke noge in drasti\u010dno upo\u010dasnil tempo. Ajme meni! To je torej to\u2026 hajkanje v Himalaji.<\/p>\n

Namche Bazaar je neuradna prestolnica ljudstva \u0160erpa v tej regiji. Je tudi glavno izhodi\u0161\u010de za \u0161tevilne treking poti v obmo\u010dju in v resnici zgleda kot pravo gorsko turisti\u010dno mesto \u2013 polno nastanitev, \u0161tacun, turisti\u010dnih agencij, restavracij, celo Irish Pub<\/em> in German Bakery<\/em> premore\u2026 seveda vse skupaj v nekoliko bolj asketskem stilu. Sme\u0161no. Tu sva s Farokhom pre\u017eivela dva dni, zato da sva se aklimatizirala. Nad vi\u0161ino 3000 metrov je aklimatizacija zelo pomemben dejavnik trekinga. Z vseh koncev sli\u0161i\u0161 opozorila o nevarnostih vi\u0161inske bolezni, ki se lahko manifestira na razli\u010dne na\u010dine, od rahle utrujenost, glavobola ali nespe\u010dnosti, pa do slabosti in vrtoglavice ter najhuj\u0161ih oblik, kot so plju\u010dni in mo\u017eganski endem, zaradi katerih ljudje umirajo. Ja, dejansko umirajo, \u010deprav ne pogosto, presenetljivo pa so zelo pogosti nujni helikopterski odvozi obolelih in prakti\u010dno vsak, \u010disto vsak \u010dlovek bo na tem trekingu ob\u010dutil tak\u0161ne ali druga\u010dne simptome. V Nepalu sem spoznal kar nekaj ljudi, ki so bolezen po\u0161teno fasali in morali zaklju\u010dit svoj treking pred ciljem. Zato je treba pot pametno splanirat in se strogo dr\u017eat priporo\u010dil o postopnem dvigovanju (vsak dan je lahko kraj no\u010ditve le 300-400 metrov vi\u0161je od prej\u0161njega).<\/p>\n

\"\"<\/a>
Namche Bazaar in vrh Kongde Ri<\/figcaption><\/figure>\n

Po\u010dasi navzgor po dolini jetijev<\/strong><\/span><\/h2>\n

Najin plan je bil pred \u0161tartom ve\u010dinoma dodelan. Namesto po najbolj \u00bbprometni\u00ab dolini, ki vodi do EBC-ja, sva se odlo\u010dila, da navzgor pi\u010diva po sosednji dolini Gokyo<\/strong> do istoimenske vasi na vi\u0161ini 4790 metrov, potem pa \u010dez prelaz Cho La (5350 metrov) v \u00bbglavno\u00ab dolino Lobuche in do EBC-ja, ter po tej dolini nazaj dol do Namcheja in Lukle. Poanta je bila, da turo opraviva kro\u017eno, kar je bolj zanimivo in zabavno (in zaradi vmesnega prelaza tudi te\u017eje), in se povrh izogneva gne\u010dam v dolini Lobuche. Strinjala sva se tudi, da navzgor hodiva po\u010dasi in se ravnava po najini knjigi\/vodi\u010du\/bibliji, ki za vse poti navzgor narekuje \u00bbpreviden\u00ab scenarij no\u010dnih postankov. Lepo po\u010dasi in z u\u017eitkom. \ud83d\ude42<\/p>\n

\"\"<\/a>
karta regije s kraji in dolinami, kjer sem hajkal<\/figcaption><\/figure>\n

V Namcheju sem pustil tudi nekaj stvari – \u0161lape in kratke hla\u010de, za katere se je \u017ee prvi dan izkazalo, da jih niti slu\u010dajno ne bom rabil.<\/p>\n

Dolina Gokyo je zelo mirna, razen \u0160erp, ki furajo nastanitve za pohodnike, v tem delu Khumbu regije ne \u017eivi prav veliko farmerjev. Dolina je \u0161e posebej znana po jetijih, legendarnih divjih opi\u010dnjakov, ki naj bi \u017eiveli tu in drugod po Himalaji. V vasi Machermo naj bi leta 1973 jeti napadel in ranil neko doma\u010dinko in pobil nekaj \u017eivine in tudi sicer veliko \u0160erp in celo alpinistov\/raziskovalcev radi pripovedujejo o nenavadnih pojavah, ki so jih opazili v hribih. Do danes \u0161e nih\u010de ni uspel ujeti jetija v kamero, obstajajo samo skice teles in fotografije nepojasnjenih odtisov v snegu, zato “The Abominable Snowman”, kot mu radi pravijo, ostaja le mit.<\/p>\n

Do konca doline sva rabila \u0161tiri dni z naslednjimi postanki: Namche – Khumjung – Dole – Machermo – Gokyo. Pot razen te\u017ekega dihanja zaradi vi\u0161ine fizi\u010dno ni predstavljala ni\u010d pretresljivega, pa\u010d pa je bila prava u\u017eivancija. Vsako jutro oz. dopoldne, ko sva \u0161tartala, sva imela krasno, son\u010dno vreme s super razgledi. Po cca. \u0161tirih ali petih urah hoje sva bila obi\u010dajno \u017ee nastanjena v najinem lodge<\/em>-u in potem celo popoldne lenarila, brala, kartala, jedla, pri\u010dala z ostalimi pohodniki, ipd. Lodge<\/em>-i funkcionirajo ve\u010d ali manj po istem principu. Gostitelji ti posteljo dajo prakti\u010dno zastonj (obi\u010dajno sva si s Farokhom delila double bedroom<\/em>), hrano ti pa potem ornk zara\u010dunajo. Kar je po svoje logi\u010dno, saj je treba iz Lukle ali celo Jirija gor prinest pe\u0161 prek nosa\u010dev \u010cISTO VSE. Edina stvar, ki jo v teh krajih lahko gojijo, je krompir. Sobe so bile zelo zelo simpl in zelo zelo mrzle. Najve\u010dja jeba je bila, ko se je bilo treba vsak ve\u010der sle\u010di in spraviti v spalko ali obratno zjutraj. Matr sem klel od mraza. Kurili so samo v jedilnicah in sploh ne drv (normalno, saj na tej vi\u0161ini ni\u010d ne raste), pa\u010d pa posu\u0161en jakov drek. Tudi jedilniki so bili povsod ve\u010d ali manj isti – kosmi\u010di, jajca, tradicionalni dal bhat<\/em> (ri\u017e, zelenjava, \u017eupa iz le\u010de), pa\u0161ta, ocvrt ri\u017e z zelenjavo, juha z nudlci, razno razne krompirjeve jedi, ipd. V resnic \u010dist solidna hrana glede na razmere. Tudi pir se je dalo dobiti, ampak ga iz principa nisem pil, ker so se mi nekateri nosa\u010di na poti prav smilili, ko sem jih gledal totalno natovorjene z gajbami pirov.<\/p>\n

\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a><\/center><\/p>\n

Gozdno mejo sva za sabo pustila po Khumjungu, zanimivo, na vi\u0161ini 3700 metrov in takrat se je svet spremenil v tisto pravo, pusto visokogorje s \u0161irokimi ledeni\u0161kimi dolinami. Razgledi so iz dneva v dan postajali bolj\u0161i, pokrajina pa \u010dedalje bolj od\u0161tekana in \u00bbout of this world\u00ab. Vreme na celotnem treku je bilo presenetljivo konsistentno, kot re\u010deno zjutraj in dopoldne toplo in son\u010dno, sredi dneva so se navadno za\u010deli zbirati oblaki plus veter je po\u010dasi pritisnil, popoldne pa obi\u010dajno potem vse v oblakih, mrzlo, pogosto je tudi sne\u017eilo. Naslednje jutro pa spet \u0161ajba.<\/p>\n

\"\"<\/a>
navzgor po dolini Gokyo, v daljavi se vidi \u010delna morena ledenika Ngozumpa<\/figcaption><\/figure>\n

\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a><\/center><\/p>\n

\"\"<\/a><\/p>\n

Z zdravjem je bilo tudi vse OK, mene je edino v vasi Dole (na 4000 metrih) pono\u010di bolela glava. Glavobol je na sre\u010do do jutra \u017ee minil, kar pomeni, da sem v principu lahko nadaljeval pot (v nasprotnem primeru bi si moral vzeti rest day<\/em> oz. \u010de bi bil glavobol mo\u010dnej\u0161i, bi moral iti nujno za kakih 300 metrov ali ve\u010d nazaj dol). Za vsak slu\u010daj sem po\u017erl \u0161e dva Diamoxa<\/em>, popularno zdravilo proti vi\u0161inski bolezni, zaradi katerega sem moral potem na vsakih pet minut iti scat (klasi\u010den stranski u\u010dinek). Kar pa je tudi OK, saj to pomeni, da se telo uspe\u0161no privaja na vi\u0161ino\u2026<\/p>\n

V Gokyu<\/strong> (4790 m) sva pre\u017eivela dve no\u010di. Vas le\u017ei ob istoimenskem jezeru tik pod moreno velikanskega ledenika Ngozumpa<\/strong>, ki pokriva pribli\u017eno polovico doline. To je bil definitivno najbolj\u0161i del poti, prvi\u010d zato, ker sva v lodge<\/em>-u spoznala zelo kul ekipo ljudi, in drugi\u010d zato, ker je v okolici kar nekaj zelo dobrih dnevnih oz. poldnevnih hajkov. Eden te odpelje naprej po dolini \u0161e vi\u0161je gor do serije jezer in \u010disto odfukanega gorskega ambienta, kjer si resni\u010dno \u00bb\u010disto sam\u00ab. Pri enem izmed jezer se ti z roba ledeni\u0161ke morene povrh odpre noro dober razgled \u010dez ledenik in prakti\u010dno vse okoli\u0161ke gore, vklju\u010dno z Everestom. Drugi hajk, ki sva ga opravila, te pa pelje na vrh sosednjega \u00bbhriba\u00ab, imenovanega Gokyo Ri<\/strong>, na vi\u0161ini 5357 metrov, s katerega se ponujajo \u0161e bolj\u0161i razgledi \u010dez ledenik Ngozumpa in vse gore. \u010cist noro.<\/p>\n

\"\"<\/a>
vas Gokyo in vrh Gokyo Ri (5357 m)<\/figcaption><\/figure>\n

\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a><\/center><\/p>\n
\"\"<\/a>
pogled z vrha Gokyo Ri - \u010disto na levo zgoraj se vidi Everest, spodaj pa ledenik Ngozumpa in vas Gokyo<\/figcaption><\/figure>\n

Aja, \u0161e to, ko sva s Farokhom \u0161tartala iz Namcheja sem na telefon po ne vem kakem naklju\u010dju uspel dobiti Andyja, ki se je ravno vra\u010dal v Namche iz ene druge smeri. In tako sva se le uspela dobit za en dan v Khumjungu, kjer smo ga skupaj pohengali in prespali in \u0161li naslednji dan potem vsak svojo pot. Aleluja!<\/p>\n

\"\"<\/a>
z Andyjem in Farokhom med partijo remija<\/figcaption><\/figure>\n

\u010cez prelaz Cho-La<\/strong><\/span><\/h2>\n

Zdaj je bil na vrsti prvi tehni\u010dno nekoliko bolj zajeban del poti, povrh tudi rahlo nevaren. Saj I guess je vsak gorski prelaz na vi\u0161ini 5000+ metrov lahko nevaren. Je pa \u0161e Andy razlagal, da je bil od treh prelazov, ki jih je on pre\u010dkal na svojem treku okoli Everesta, Cho-La \u0161e najbolj \u00bbtricky\u00ab, ker je pot tam precej strma in boga, plus paziti mora\u0161, da ne zaide\u0161. Povrh pa so naju na celotni poti navzgor po dolini Gokyo spremljali plakati o nekem pogre\u0161anem Rusu, ki so ga februarja nazadnje videli, ko je \u0161el ravno iz Gokya proti prelazu Cho-La. Jao\u2026<\/p>\n

Da pride\u0161 do za\u010detka poti proti vrhu prelaza, mora\u0161 najprej iz Gokya pre\u010dkati ledenik Ngozumpa, za kar rabi\u0161 dve uri. Ker sva isti dan zjutraj pi\u010dila \u0161e na vrh Gokyo Ri, sva tako popoldne v miru pre\u010dkala ledenik in raje prespala v vasi Thangnak, torej pod prelazom. Naslednji dan sva navsezgodaj zjutraj \u0161tartala. Po ene dveh urah hoje sva pri\u0161la do prvega grebena, s katerega sva potem, kot naro\u010deno, \u0161la naprej po napa\u010dni poti. Na sre\u010do sem po ene 20 minutah na drugi strani v daljavi videl ekipo nosa\u010dev, jim \u0161el naproti (medtem je Farokh \u0161e kar hodil naprej), in jih vpra\u0161al za smer. Usmerili so me v \u010disto drugo smer, proti majhnemu sedlu visoko gor, za katerega niti slu\u010dajno ne bi porajtal, da je to najin prelaz. Farokh je povrh bil \u017ee po\u0161teno stran in sem ga komaj priklical nazaj. Uf, OK, to ni blo preve\u010d kul. Ampak zdaj sva bila spet skupi in obrnjena v pravo smer. A te\u017eji del dneva se je v resnic \u0161ele za\u010del. Hoja proti vrhu prelaza je bila za popizdit te\u017eka. Sploh ne toliko fizi\u010dni napor, \u010deprav so me na momente \u017ee mal kr\u010di grabil v nogah, pa\u010d pa \u010disto neke druge sorte napor. Predvsem dihanje je bilo po\u0161astno in zaradi te\u017ekih nahrbtnikov, ki sva jih prena\u0161ala, sva se morala na vsakih 5-10 korakov ustavit, nadihat, in potem spet po\u010dasi naprej. Pot je bila zelo strma in dost zrahljana, ve\u010dji del se je bilo treba prebijati tudi \u010dez kamne, po snegu in ledu. Aja, pa na pol poti proti vrhu sva ugotovila, da voda, ki sva jo dobila v prej\u0161njem lodge<\/em>-u, zarad ne vem kak\u0161nega razloga smrdi po kerozinu in je tako nisva mogla pit. \u0110izs! Po dveh urah hoje v strm klanec sva bila na vrhu, na vi\u0161ini 5330 metrov, zmatrana in totalno dehidrirana, ampak zadovoljna. Vreme se je \u0161e vedno dr\u017ealo, scena je bila spet abnormalno lepa in vsepovsod naokoli so bile napeljane budisti\u010dne molitvene zastavice, ki vedno zelo pomirjujo\u010de in navdihujo\u010de delujejo na psiho. Ekipa Kanad\u010danov, ki je pri\u0161la z druge strani, naju je povrh \u0161e prijetno potola\u017eila \u00bbIt’s all the way downhill from here guys\u00ab. Hvala k****! Ko sva pre\u010dkala ledenik na vrhu prelaza, sva lahko kon\u010dno napolnila tudi fla\u0161e z vodo, saj je od vsepovsod curila ledeni\u0161ka voda. It’s all good! V roku ene ure na poti navzdol, se nama je odprl \u010disto nov razgled v dolino Lobuche z novimi \u0161pi\u010dkami in pokrajino.<\/p>\n

\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a><\/center><\/p>\n

Everest Base Camp<\/strong><\/span><\/h2>\n

Potem, ko sva prespala v Dzonglhi, prvi vasi na drugi strani prelaza, sva naslednji dan pi\u010dila direkt do zadnje vasi v dolini Lobuche, imenovane Gorak Shep<\/strong>, na vi\u0161ini 5140 metrov. Tu je bilo pa res \u017ee za znoret mrzlo, pokrajina \u010dist surova, ko\u010de dost nikakve, a ironi\u010dno zelo dober GSM signal. Normalno, v tem delu poti sva naletela na ogromno skupin Kanad\u010danov in Ameri\u010danov, ki so lezle po dolini navzgor. Poleg tega so karavane jakov in nosa\u010dev tovorile opremo proti EBC-ju. Res velik ljudi in dogajanja in velika razlika v primerjavi z Gokyom. Na momente so se zaradi po\u010dasnih skupin na dolo\u010denih, o\u017ejih delih poti \u017ee kar prometni zama\u0161ki delal\u2026 brrrr.<\/p>\n

\"\"<\/a>
naprej po dolini Lobuche, v ozadju se zopet vidi Ama Dablam<\/figcaption><\/figure>\n

\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a><\/center><\/p>\n

Naslednji dan pa kon\u010dno EBC<\/strong>. Pot do tja ni\u010d stra\u0161nega, samo 200 metrov vi\u0161inske razlike. Zdaj v za\u010detku maja je najbolj\u0161i \u010das za obisk kampa, saj je mesec maj zaradi vremenskih razmer najbolj\u0161i \u010das za ekspedicije na vrh Everesta. In res, ko sva se pribli\u017eevala destinaciji, sva lahko \u017ee na dale\u010d videla na desetine oran\u017enih pik, \u0161otore najrazli\u010dnej\u0161ih odprav. Everest Base Camp je v tem \u010dasu zares ogromen. Baje preko 1000 ljudi iz 40 odprav. Da sva pri\u0161la z enega konca kampa do drugega, se prebila \u010dez ves ta labirint \u0161otorov, sva po moje rabila kak\u0161no uro. Res neverjetno, kako popularen je Everest. Vse odkar so leta 1856 prvi\u010d uradno obelodanili najvi\u0161jo goro na svetu, so se alpinisti\u010dne odprave za\u010dele gnati proti vrhu, vse po vrsti neuspe\u0161no. In \u0161ele leta 1953 je to uspelo Novozeland\u010danu Edmundu Hillaryju in njegovemu \u0160erpi Tenzingu Norgayu. Danes se komercialni odpravi lahko pridru\u017ei prakti\u010dno vsak malo bolj fizi\u010dno sposoben \u010dlovek, ki je pripravljen za to pihniti od 40 do 60 tiso\u010d dolarjev in si vzeti dva meseca dopusta. Pri \u010demer pa je success rate<\/em> prihoda na vrh samo 20%, saj se mora ve\u010dina ljudi bodisi zaradi slabega po\u010dutja, bodisi zaradi slabega vremena obrniti nazaj.<\/p>\n

\"\"<\/a>
ledenik Khumbu in Everest Base Camp (oran\u017ene pikce) v daljavi<\/figcaption><\/figure>\n

\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a><\/center><\/p>\n

Popularizacija odprav na vrh Everesta je v veliko pogledih kontroverzna re\u010d, v katero se ne bi spu\u0161\u010dal, bi pa priporo\u010dal knjigo Into Thin Air<\/em>, avtorja Jona Krakauerja<\/em> (napisal tudi roman Into the Wild<\/em>), ki se je leta 1996 kot novinar pridru\u017eil neki komercialni ekspediciji in bil osebno pri\u010da eni izmed najve\u010djih nesre\u010d na Everestu, v kateri je v enem samem dnevu umrlo osem ljudi iz treh razli\u010dnih ekip, ki so bile ujete v nevihti. Krakauer je bil eden izmed pre\u017eivelih in tako v svoji knjigi dogodek opisal iz prve roke in se tudi dotaknil nekaterih vpra\u0161anj, kot so prekomerna komercializacija Everesta, negativen vpliv na lokalno kulturo in okolje, itd. V leto\u0161nji sezoni sta v okviru odprav umrli \u017ee dve osebi, v obeh primerih \u0160erpe, eden zaradi vi\u0161inske bolezni, drugi pa menda zaradi zdrsa v eno izmed razpok na ledeniku Khumbu. <\/p>\n

Vseeno, ko si enkrat v takem okolju in lahko na lastne o\u010di ob\u010duduje\u0161 Everest od spodaj, si ne more\u0161 pomagat, da ne bi ob\u010dutil re\u0161pekta do vseh alpinistov, ki lezejo na gore. Te\u017eko si je predstavljat, kaj \u010dlovek fizi\u010dno in psihi\u010dno do\u017eivlja, ko je na tak\u0161nih ekstremih vi\u0161inah. Sigurno ne u\u017eiva v sve\u017eem gorskem zraku, saj ga prakti\u010dno ni\u010d ni\u2026<\/p>\n

Nazaj dol proti Lukli<\/strong><\/span><\/h2>\n

Zadnji dan v Gorak Shepu sva se Farokhom zjutraj odpravila \u0161e na vrh hriba Kalla Patar<\/strong>, popularnega \u00bbrazgledi\u0161\u010da\u00ab Everesta in hkrati tudi najvi\u0161je to\u010dke EBC treka (5550 metrov). Tu sva lahko \u0161e zadnji\u010d ob\u010dudovala goro, mal pohengala, potem pa hitro pi\u010dila dol, saj se je na vrhu trlo ljudi, ki so se povrh kar metali ene \u010dez drugega zaradi fotoportretov\u2026 <\/p>\n

\"\"<\/a>
pogled z vrha Kalla Pathar (5550 m), v sredini Everest (8848 m), desno Nuptse (7861 m)<\/figcaption><\/figure>\n

Za pot navzdol sva rabila samo tri dni in kot re\u010deno sva jo nazaj proti Namcheju tokrat ubrala po dolini Lobuche, kjer je veliko ve\u010d \u017eivljenja, tudi lokalnega, v obliki naselij, farm in budisti\u010dnih zgradb ter \u00bbspomenikov\u00ab. V vasi Tengboche<\/strong> stoji npr. najve\u010dji budisti\u010dni samostan ali gompa<\/em> regije Khumbu. Zadnji trije dnevi so bili v bistvu najbolj utrujajo\u010di zaradi same razdalje in klasi\u010dnega podcenjevanja \u010dasa in energije, potrebnega za pot navzdol. Povrh naju je dvakrat zjebalo tudi popoldansko vreme, enkrat sneg\/veter, drugi\u010d (na poti v Luklo) pa de\u017e. Da ne omenjam, da sem si prvi dan povratka navzdol spet nategnil koleno\u2026<\/p>\n

\"\"<\/a>\"\"<\/a>\"\"<\/a><\/center><\/p>\n

A se nama je na koncu vse lepo iz\u0161lo po planu. Zadnji dan poti navzdol sva se ustavila \u0161e pri najini prvi \u0160erpa familiji v vasi Bengkar na \u010daj\u010dku, naslednji dan pa dobila svoj zic na letalu za Katmandu, \u010deprav so bili obeti slabi. V Katmandu sem pri\u0161el ves grd in pora\u0161\u010den, shuj\u0161an (verjetno zaradi pomanjkanja mesa oz. proteinov na poti), smrde\u010d (v 15 dneh sem se uspel trikrat stu\u0161irat), povrh pa sem imel \u017enable brutalno razpokane od mraza in vetra. Ampak zadovoljstvo je bilo neizmerno. Hajkanje v tem delu sveta in v takem okolju je, \u010deprav po\u0161ten fizi\u010den izziv, neki totalno pomirjujo\u010dega, kot neke sorte meditacija in psihi\u010dna sprostitev, chill-out. Res hecno. Zdaj razumem Andyja, zakaj ga stalno vle\u010de nazaj\u2026<\/p>\n

\"\"<\/a>
tako sem zgledal po kon\u010danem treku<\/figcaption><\/figure>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

O trekanju v Himalaji verjetno sanja vsak, ki je zaljubljen v gore. No, tudi \u010de nisi lih zaljubljen v gore, je ideja o hajkanju v tem delu sveta noro mamljiva. \u010ce si \u017ee ravno tam in ima\u0161 \u010das. \ud83d\ude42 Sredi najine Indije je padla odlo\u010ditev, da pi\u010diva v Nepal. Kolega Andy iz Kanade, ki me […]<\/p>\n","protected":false},"author":3,"featured_media":4008,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[24,41,60],"tags":[55,42,26],"class_list":["post-3896","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-aktivni-dopust","category-into-the-wild","category-nepal","tag-budizem","tag-gore","tag-treking"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.svetovno.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/3896","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.svetovno.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.svetovno.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.svetovno.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/3"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.svetovno.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=3896"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.svetovno.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/3896\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.svetovno.si\/index.php?rest_route=\/"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.svetovno.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=3896"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.svetovno.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=3896"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.svetovno.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=3896"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}